Informacije o članstvu v novi sezoni 2019/2020. Pridruži se nam!

Točka enaka porazu

JAN 11 2015

avtor: Gennaro

Torino 1:1 Milan; bližje porazu kot zmagi, po novi bledi predstavi

Po velikem razočaranju proti Sassuolu, je rdeče-črne čakalo gostovanje v bližnjem Torinu, proti moštvu, ki nam je lani za las »ukradlo« igranje v Ligi Europa (odločala je skupna gol razlika, saj »moderno« Serie A tekmovanje ne upošteva pravila gola v gosteh), letos pa v domačem prvenstvu kaže veliko slabše predstave kot lani, v veliki meri tudi zaradi odhoda lanskih nosilcev igre (Immobile in Cerci). Kljub temu in kljub dejstvu, da smo navijači po torkovi sramoti na San Siru čakali na reakcijo moštva, pa so si varovanci Pippa Inzaghija privoščili še eno bledo predstavo in srečno prišli do točke, ki pa je glede na potek srečanja, bolj podobna porazu.

Kot večkrat v zadnjem času so Ménez in druščina tudi tokrat izjemno odprli tekmo in že v tretji minuti prišli do vodstva, ko je ravno Francoz izsilil enajstmetrovko in jo tudi uspešno realiziral. A kot bi nam zgodnji zadetki prinesli več težav kot koristi, saj je Milan tudi tokrat kmalu po izenačenju izginil iz igrišča in se praktično celo tekmo krčevito (na trenutke tragikomično) branil. Domačini so prvič zapretili v osmi minuti, ko se je Farnerud sprehodil vse do 20ih metrov in sprožil proti vratom, s prvo v vrsti mnogih posredovanj, pa se je izkazal López. Le dve minuti kasneje še lepša priložnost, ko so domačini z dvema podajama izigrali celotno obrambo, na približno osmih metrih pa je Quagliarella prejel žogo, a španski vratar se je znova izkazal z še enim izjemnim posredovanjem. V nadaljevanju akcije je do strela prišel še Darmian, ki ni nevarneje ogrozil gostujočih vrat, a reakcija Lópeza, ki je nahrulil svojo statično in anemično obrambo je bila dovolj zgovorna.

Po obdobju mirnejše igre, so domačini do nove izjemne priložnosti prišli v 24. minuti, ko je po udarcu iz kota (najlažji način, da ogroziš gol Milana) na drugi vratnici do strela z glavo prišel Morreti, ki je ciljal dolgi kot, žoga pa je za kak decimeter zletela mimo leve vratnice, ob tem pa je bil v naletu za las prekratek Gazzi, ki žoge ni uspel preusmeriti v nebranjen del mreže. Najlepšo priložnost v prvem polčasu, so si domačini priigrali v 31. minuti, ko je Vives z odlično globinsko podajo zaposlil vtekajočega Darmiana, slednji pa je, potem ko je ušel tako De Scigliu kot Montolivu, s približno petih metrov zadel vratnico, Morreti pa je odbito žogo z desetih metrov poslal visoko čez gol.

Gostje so si edino priložnost (!) v prvem polčasu priigrali v 35. minuti, ko je Niang po preigravanju prišel do strela z roba kazenskega prostora, žoga pa je za kakega pol metra zletela čez gol. Ko smo že mislili, da bo slaba igra in kopica priložnosti za Torino dovolj velika porcija za analiziranje prvega dela, pa je češnjo na vrhu torte v sodnikovem podaljšku dodal De Sciglio, ki si je po res neumnem prekršku nad Darmianom prislužil še drugi rumeni s tem pa tudi rdeči karton. Kaj se dogaja s fantom, ki so ga pred leti evforično (in verjetno tudi neutemeljeno) razglasili za naslednika Maldinija in ki je pri svojih rosnih 19ih kazal vsaj dva nivoja boljše predstave, kot jih kaže danes? Gostujoči strateg je takoj odreagiral, saj je v igro namesto Nianga poslal Abateja. Po prekršku De Sciglia so domačini prišli do zadnje lepše priložnosti v prvem delu, ko je bil po predložku z desne strani, najvišji v skoku Glik, ki pa je žogo poslal čez gol. Gostje so nekako (verjetno tudi sami ne vedo kako) uspeli zadržati minimalno prednost, po vseh zakonih pravičnosti, pa bi si že v prvem delu zaslužili vsaj en, če ne celo več zadetkov v lastni mreži.

Drugi polčas smo imeli priložnost videti še večjo dekadenco od nogometa, kot v prvem. Najzanimivejši dogodek pri Milanu pa je bila menjava Muntarija, ki si je že v 46. minuti prislužil rumeni karton, kljub zavedanju, da ima njegova ekipa že igralca manj, nato pa je besen kot ris v 55. minuti odvrgel trenerko (z grbom Milana na njej!) na tla, saj ni bil zadovoljen z (logično) menjavo trenerja, ki je v igro namesto njega poslal Polija. Kako tragikomična je bila igra Milana, smo lahko videli v 58. minuti, ko je Milan prvič v drugem delu nevarneje krenil proti domačim vratom, Poliju in Ménezu, ki se je že nahajal v konici napada, pa se je pridružil le Bonaventura, ki je tudi zapravil akcijo s strelom z skorajda 30ih metrov, saj druge opcije ni bilo! Kako na tak način iskati drugi zadetek je verjetno jasno le odgovornim v Milanu.

Kljub izrazitemu bunkerju gostujoče ekipe (le Ménez je stal na polovici igrišča, ostali so »branili« gol), je domačinom še naprej brez težav uspevalo izigravanje dobesedno mrtve ekipe, v 60. minuti pa je bila sreča ponovno na strani Milana, ko je Martinez s približno enajstih metrov izjemno slabo zadel žogo in zapravil še eno odlično priložnost Granate. Domačini se kljub kopici zapravljenih priložnosti niso predali, v 68. minuti pa je bil López znova na preizkušnji. Na levi strani je Maksimović preigral Abateja, kot bi šlo za dvoboj med mladincem in pionirčkom (kdo je kdo v tem dvoboju vam je verjetno jasno) in poslal predložek na Gazzija, ki pa je s približno desetih metrov ciljal po sredini vrat in gostujočemu vratarju omogočil še eno obrambo. Le štiri minute kasneje znova delo za Lópeza, ki je z še eno odlično intervencijo ubranil nevaren strel Quagliarelle. V 75. minuti znova sreča za Milan! Po predložku El Kaddourija, je bil na levi strani na vsega petih metrih popolnoma sam Benassi, ki je žogo slabo zadel in zapravil še eno v vrsti odličnih priložnosti domače ekipe.

Pravijo, da si je srečo potrebno zaslužiti, Milan pa si s prikazanim na tekmi, slednje v nobenem primeru ni mogel prislužiti, zato je v 81. minuti zasluženo kapituliral! Pomagala ni niti zadnja menjava Inzaghija, ki se je odločil za »ultra bunker«, pa čeprav smo mislili, da bolj defenzivno ne moremo več igrati, saj je v igro namesto Méneza vstopil Alex. Kako je Milan kapituliral? Enostavno, po predložku iz kota! V skoku sta bila prenizka tako Mexes kot Rami, je pa zato Glik z odličnim skokom in še boljšim udarcem z glavo, matiral nemočnega Lópeza, se oddolžil za zakrivljeno enajstmetrovko v drugi minuti in svojemu moštvu končno in zasluženo priboril tako želeni zadetek. Šele po prejetem zadetku, so se gostje odločili za izlet na nasprotno stran igrišča, kjer so si hitro priborili prosti udarec, po katerem bi z malo sreče prišli tudi do zadetka. Bolj kot sama priložnost v oči bode ta filozofija, kako lahko ekipa takoj po prejetem zadetku, pokaže vsaj malo napadalnih ambicij pa čeprav je imela tudi v tistem trenutku igralca manj na igrišču. Razen neuspešnega poizkusa Maksimovića, si domačini do konca tekme niso uspeli priigrati nevarnejše priložnosti, moštvi sta se bili primorani zadovoljiti z remijem, Granata pa je gotovo tista, ki se je po tekmi bolj tolkla po glavi zaradi številnih zapravljenih priložnosti.

Ko pogledamo statistiko tekme, bi človek pomislil, da je Milan igral proti Barceloni ne pa proti Torinu. Domača ekipa je imela 440 točnih podaj (Milan le 196) in kar 65% posest žoge, ob tem pa kar 27 strelov proti vratom, od katerih jih je šlo 5 v okvir vrat, za razliko od Milanovih 8 poizkusov in le enim strelom v okvir (pa še ta iz enajstmetrovke)! Izgovor v dejstvu, da smo pol tekme igrali z igralcem manj, enostavno ne more biti zadosten, saj je bila igra že v prvem delu porazna, pa tudi zgodovina nas uči, da je lahko ekipa enakovredna, če ne celo boljša, tudi z igralcem manj na igrišču. Osvojenih 7 točk na tekmah z Laziom, Romo in Napolijem so gotovo lep uspeh, a so zato osvojene 4 točke od možnih 18 proti Empoliju, Ceseni, Palermu, Cagliariju, Sassuolu in Torinu katastrofa brez primere. V Milanu tudi letos nekaj ni v redu, kolikšna in kakšna je težava pa vedo verjetno le odgovorni v klubu. S tovrstnimi predstavami, kot sta bili januarski bo Milan bližje coni izpada, kot pa mestom, ki vodijo v Evropo, kaj šele v Ligo Prvakov, nov preizkus pa varovance Pippa Inzaghija čaka že v torek, ko na San Siro znova prihaja Sassuolo, ki je nasprotnik Milana v osmini finala italijanskega pokala. Predsednik je postavil jasne cilje, eden izmed njih pa je tudi osvojitev pokala, ki ga Milan ni osvojil že 12 let. Odloča le ena tekma in izpad v prvem krogu pokalnega tekmovanja bi pomenil še en hud udarec za že tako načeto samozavest trenerja in uprave.

OCENE:

 

VIDEO (klik)