Reportaža tekme: Milan - Inter, 17.3.2019

MAR 19 2019

avtor: Klub navijačev

Po več, kot 20 letih navijanja za naš klub je tudi zame prišel ta trenutek, ko si bom v živo ogledal tekmo. Grem na naše svetišče, bodrit naše. Grem na San Siro. In to ne na kar eno tekmo. Na mestni derbi, derbi vseh derbijev tekma tekem… Ac Milan - Inter. Na takšni tekmi, spektaklu izgubit nedolžnost, verjemite ni lahko. A sem jo…. Oh ja….

Ko sem zasledil na naši strani AC Milan SI za ogled derbija sem se prijavil na tekmo. Najprej vse pohvale organizatorjem, ki ti v vsakem trenutku pomagajo in se trudijo, da vsem ustrežejo in odgovorijo na vsa vprašanja, ki te zanimajo. Velika družina z velikim srcem. To je lahko samo AC MILAN… Moj poklon…

Prišla je tako pričakovana nedelja. Zgodnja ura a jaz naspan in že poln energije. Bila je 4.30h , ko sem se odpravil proti Ljubljani. Ob 6h je bil odhod iz parkirišča na Rudniku. Prišli smo malo pred 6h… Živci so bili napeti, pričakovanja velika, pozitivna nervoza skratka vse za tako veliko tekmo. Na parkirišču ni bilo težko uganiti kam gremo in koga gremo bodrit. Šali, dresi, jope vse je bilo v znamenju rdeče črnih. Zdaj sem vedel, da gre zares. Ob 6h smo se vkrcali na avtobus in odšli proti Milanu. Na busu je bilo čutiti polno optimizma, žara in veselja. Debate o igri naših, okrepitvah in možnosti za liga prvakov ni manjkalo. Izmenjava mnenj, spoznavanja z drugimi Rossoneri  in par požirkov jutranje zdravilne vodice smo imeli že prvi postanek. Nato malo na zrak in dalje, kjer so nas nekateri prijatelji čakali na zbirnih mestih proti Italiji. Na busu se je iz požirka v požirek dvigala atmosfera. Bila je že prava energija in naboj, debate so bile že glasnejše. Čas na avtobusu je neizmerno hitro tekel. Bili smo že globoko v Italiji in razpoloženje je naraščalo. Vmes smo imeli tudi stave, ki so zabavne narave in tudi noben ni zadel rezultata. In prvo »rajcanje« se je začelo. Iz radia so se začele naše pesmi. Oh kaka jeza. Noro.

Še postanek, dva in smo že tam. Pot ne more bit boljša. Ura 13.00, ko se iz sivih cest iz ozadja pojavi kar naenkrat vsemogočni San siro. Moj-vaš stadion je pred mano. Tisti, ko sem ga celo življenje gledal. V dobrem in slabem. Vedno znova. Pregledal milijone posnetkov. In kar naenkrat pred njim. Mogočen, velik z največjo zgodovino. Noge so bile mehke (ne zaradi vina, ki je mimogrede bil zelo piten) ampak tiste vzhičenosti. Občutek? ... Pogled na okolico, velika parkirišča, ljudje, ki so se zbirali, bilo je neverjetno. Kje sem jaz ne morem verjet. Istočasno so prišli tudi prijatelji iz Hrvaške in v trenutku smo skupaj skakali, peli in se skupaj veselili. Vse je bilo v znamenju Milana. Gorele so bakle, navijalo in skakalo. Kot, da se je začela tekma. A do tekme še 7ur. Kaj še bo…

Da bomo lažje dočakali tekmo smo imeli še na voljo ogled centra Milana ali Casa Milan. Dali smo se  v dve skupine. Ena je šla v center Milana drugi pa smo si šli ogledat Casa Milan. Da grem v Casa Milan odločitev ni bila težka. Želja vsakega Milanista. Pogledat drobovje kluba, vso zgodovino kluba, ki navijaš celo življenje. Ko vidiš tiste drese, pokale, zlate žoge si kot majhen otrok, ki z odprtimi usti posluša, gleda. Se ne da opisati.

Po ogledu Case Milan smo se šli še malo okrepčat in nato se z metrojem počasi odpravili na parkirišče San Sira, kjer smo imeli avtobus. Zanimivo kako ljudje(domačini) dihajo s klubom in že v okolici se je čutilo pozitivna napetost pred večernim derbijem. In kot se spodobi za naš klub je prevladovala rdeče črna barva. Tu pa tam si videl tisto grdo policajsko barvo(modra). Parkirišče se je iz minute v minuto polnilo. Navijačev je bilo iz vse povsod. Neskončna vrsta parkiranih avtobusov, petje, množica rdeče črnih ti dvigne adrenalin na maximum. Imel sem takšen občutek, kot, da grem jaz igrat.

Zdaj gre zares… Dobili smo karte in se počasi odpravili pred vhod. Vrata se uradno odprejo 18.30h… Koliko ljudi, koliko volje je v vseh nas pred stadionom.  To je moj, vaš stadion... Stojim pred mogočnim stadionom. Sliši se glasno navijanje Curva sud vse povsod okol tebe ljudje, navijači istega kluba kot ti. Adrenalin, ko ga čutiš je isti kot skok s padalom. In stadion se odpre in glede na maso ljudi smo bili hitro notri. Korektno delo vsakega na San Siru, varnostniki so te lepo usmirjal tako, da brez pripomb, policaji so bili brez dela. In že sem bil na stadionu, hodil gor. Po znamenitem stebru se vzpenjaš, pritisk je na 200, slišiš debate, petje in ti še vedno hodiš. In potem kar naenkrat vstop na tribune stadiona. Ta veličina, pogled na prelepo igrišče, travnata površina, pogled na navijače vse to še tako močnega spravi v stanje malega otroka. Z eno besedo a a a a a a a. Ko zaslišiš napovedovalca tist znan močen glas (mimogrede bi bil brez problema lahko kakšen vokalist pri metal bendu) in nato navijače, ko zapojejo te zadene naravnost v glavo. Občutki, ko so prišli igralci, napoved igralcev je nepozabno.

Tekme je bilo v trenutku konec… Vzdušje 80.000 gledalcev - nima smisla govorit. Bolano. Kljub rezultatu, ki nam ni bil pogodu smo nekako držali pozitivo. Še imamo možnost za tako željeno Ligo prvakov. Po tekmi smo odšli proti avtobusu, se počasi zbrali in odšli z grenkim priokusom proti Sloveniji, kamor smo v zgodnjih jutranjih urah srečno prispeli domov.

Izlet, ki se nikoli ne pozabi. Oh moj AC Milan... Zvest sem mu že več kot 20 let. V dobrem in slabem. Te že pogrešam in obljubim, da te bom večkrat prišel pogledat. Že 13.4 bo ponovno organiziran izlet-tekma, kjer se bomo pomerili z Laziom.

Kaj reči za zaključek? Brez dobrih in pridnih rok predsednika, podpredsednika in vseh, ki prispevate, da gremo lahko na tekme moj poklon. Lepo je spoznati ljudi, ki navijajo za Milan. Hvala vsem. Se vidimo… V mojem srcu ste vsi… Forza Milan… In pa seveda največkrat slisan slogan…. Interista pezzo di merda…. Ale Ale Milan Ale…. No tako se je končala moja nedolžnost s San Sirom in AC Milanom.  Forza Milan!

Avtor reportaže: Tadej Mikuž

Vsi vljudno vabljeni tudi na tekmo z Laziem, ki bo v SOBOTO 13. aprila ob 20.30. Pred samim stadionom bomo imeli piknik! PRIJAVA (KLIK)