Ko hudič sreča Američana

Foto: acmilan.com

Razmišljanje našega simpatizerija Luce ob trenutni situacija kluba.

Pisal se je 23. maj 2022, ko je ekipa AC Milana na vrhu odprtega avtobusa na glavnem milanskem trgu Piazza Duomo proslavljala 19. naslov italijanskega prvaka. Za navijače rdečečrnih je bil ta naslov še posebej sladek, saj je od zadnjega minilo več kot desetletje. Po dolgem sušnem obdobju ter več preobratih v klubu, je tokrat izgledalo, da se je speči velikan zares prebudil. S klubsko legendo Paolom Maldinijem v pisarni ter številnimi mladimi igralci na zelenci, je izgledalo, da se bo ekipa pod vodstvom Stefana Piolija še vrsto let borila za naslove v Italiji ter morda spet tudi v Evropi.

V tisti prešerni množici več kot 40 tisoč evforičnih navijačev pa se je skrival takrat za italijansko javnost še vedno gospod nihče, za katerega si takrat nihče ni predstavljal, da bo tlakoval usodo Milana v naslednjih letih. Gerry Cardinale je ameriški poslovnež italijanskih korenin, ki je najbolj znan kot ustanovitelj investicijskega sklada RedBird Capital Partners. Zgolj dober teden po proslavitvi osvojitve 19. »Scudetta« je ravno Cardinale iz množice stopil v soj luči ter s takratnim lastnikom, skladom Elliott podpisal dogovor o nakupu lombardijskega kluba v vrednosti 1,2 milijarde evrov. 

V tistem trenutku je to izgledalo kot zaključek sage, ki se je vlekla že od prodaje kluba Silvia Berlusconija kitajskemu poslovnežu Yonghong Liju leta 2017. Naslediti Berlusconija na čelu kluba po 31 letih in 29 lovorikah je bila zelo težka naloga, vendar nihče ni pričakoval, da bo kitajske ere pri Milanu konec že po eni sezoni. Li si je takrat za nakup milanskega velikana v vrednosti 740 milijonov evrov,  pri skladu Elliott izposodil približno 300 milijonov. Po enem letu pa Li iz neznanega razloga ni uspel najti 32 milijonov za plačilo obveznosti in čez noč je lastnik kluba postal sklad Elliott z njegovim predsednikom in ustanoviteljem Paulom Singerjem na čelu. 

Kaj hitro je postalo jasno, da se Elliott v nogometu ne vidi dolgoročno, vendar Singer kot uspešen poslovnež, je želel investicijo maksimirati, preden bi jo prodal. Ta naloga je pripadla nekdanjemu direktorju londonskega Arsenala Ivanu Gazidisu ter nekdanjemu igralcu ter trenerju Milana Leonardu, ki je s seboj pripeljal tudi Paola Maldinija. Po neuspešni sezoni, je Maldini zamenjal Leonarda ter v klub pripeljal še eno klubsko legendo Zvonimirja Bobana. Naslednja sezona je bila še slabša, novi trener Giampaolo je dobil odpoved po zgolj 7 tekmah in službi Maldinija in Bobana sta bili pod resnim vprašajem. Kot njuna zamenjava se je v medijih že omenjal Ralf Rangnick, ki je najbolj znan kot avtor nogometnega projekta Red Bulla, ki je obsegal 4 ekipe na 3 celinah.

Zvonimir Boban se je takrat odločil za ekstremen manever ter Gazidisa ter lastništvo kluba napadel, kar v intervjuju za italijanski športni časopis Gazzetta dello Sport. Na račun tega je dobil odpoved, vendar to je bil manjši problem, v primerjavi z blamažo novega trenerja Stefana Piolija, ko je izgubil 5-0 proti Atalanti konec decembra. Nogometni projekt Elliotta je bil revitalizirati bledo senco nekdanje nogometne velesile, odplačati dolgove ter klub pripeljati nazaj v Evropo, vendar ničemur od tega niso bili niti blizu. Medtem ko so že potekale priprave na vnovično zamenjavo vodilnih v klubu, pa je prišlo do pravega malega čudeža. Najprej se je v Milano iz ameriške lige MLS vrnil Zlatan Ibrahimović, katerega so številni že odpisali, nato pa je prišlo še do prisilne prekinitve tekmovanj zaradi pandemije COVID-19.

Ko se je Milan vrnil na zelenice je bil popolnoma drugačen ter je od vseh italijanskih klubov zbral največ točk do konca sezone. Ibrahimović je pri tem igral ključno vlogo, hkrati pa je trenerju Pioliju uspelo ustvari kemijo v ekipi, kljub temu, da so ga vsi videli kot le začasnega trenerja do zaključka sezone. Rezultati so bili enostavno predobri, da bi se lahko projekt Rangnicka začel in Maldiniju je bilo dano potrebno zaupanje. To pa še zdaleč ni pomenilo, da je imel proste roke, saj je lastništvo striktno omejevalo mošnjiček za nakupe. Kljub vsem preprekam pa je Maldiniju skupaj Fredericom Massaro, uspelo izpeljati nekaj genialnih nakupov. V prestolnico mode je pripeljal mlade talente Rafaela Leaa, Thea Hernandeza, Ismaela Bennacerja, Mikea Magniana, Fikaya Tomorija ter veterana Simona Kjaerja ter Olivierja Girouda. Mešanica mladosti ter izkušenj na čelu z neuničljivim Zlatanom je Milan v naslednji sezoni leta 2021 pripeljala do 2. mesta ter vrnitve v Lige prvakov.

V sezoni 2021/22 je pa Milan stopil še stopničko višje ter na zadnji tekmi sezone proti Sassuolu osvojil naslov prvaka. Elliott je dosegel, kar si je zadal z Milanom ter se je odločil za prodajo. Kljub temu, da naj bi bili za nakup zagreti tudi v arabskem svetu, pa je bitko dobil Američan Gerry Cardinale. Manjšinsko lastništvo je Elliott še vedno ohranil in do večjih sprememb ni prišlo, z izjemo zamenjave Ivana Gazidisa za nogometnemu svetu nepoznanega Giorgia Furlanija. Milan je v naslednji sezoni presenetljivo prišel vse do polfinala Lige prvakov, vendar kljub temu je Cardinale le nekaj dni po sezoni odpustil Paola Maldinija, saj se ni strinjal glede prodaje ključnih igralcev ekipe. 

Maldinija v Milanu niso niti poskusili nadomestiti, temveč je nekdanji Elliottov portfolio manager Giorgio Furlani dobil proste roke pri vodenju kluba. Stefano Pioli je ostal na mestu trenerja ter kljub slabšim predstavam pripeljal do drugega mesta v italijanski ligi. Ob koncu sezone je bilo čas tudi za slovo trenerja, presenetljivo pa je bil izbran za njegovo zamenjavo španski trener Julen Lopetegui. Peticije navijačev so nato prisili klub v premislek, ki je pripeljal do nič manj presenetljive izbire v Paulu Fonseci, ki je pred tem v Italiji že treniral Romo. V vodstveno strukturo kluba je vstopil kot osebni Cardinalejev svetovalec tudi Zlatan Ibrahimović, ki naj bi tako postal naslednik Maldinija v pisarnah Case Milan.

Vse te zamenjave ključnih akterjev uspeha v preteklih letih za nove ter neizkušene figure so pripeljale do klavrnega začetka sezone, ki ga je začinilo še več incidentov. Navijačem so po poletni prodaji Sandra Tonalija v Newcastle, dokončno popustili živci ravno na 125. rojstni dan kluba in po klavrni tekmi proti Genoi so se začeli protesti proti lastniku Gerryu Cardinaleju. Stična točka vseh protestnikov je bila zahteva, da Cardinale proda klub, saj navijači ne bodo nikakor privolili v tako imenovano amerikanizacijo njihovega ljubljenega kluba. Vse to je odneslo stolček Fonsece, ki ga je nasledil še en Portugalec in sicer Sergio Conceicao. Že po dveh tekmah je Conceicao s cigaro v ustih plesal v garderobi ter proslavljal osvojitev italijanskega superpokala. 

Od tu do konca sezone pa razlogov za slavje ni bilo več veliko in po 8. mestu v ligi ter izgubljenem finalu pokala v Rimu, je postalo jasno, da Milan v naslednji sezoni ne bo več igral evropskih tekmovanj. To vseeno ni vplivalo na filozofijo Cardinaleja in Furlanija, ki sta po sezoni najprej prodala najboljšega igralca sezone Tijjanija Reijndersa ter nato še Thea Hernandeza. Skopost lastnika kluba ter neambicioznost vodstva je navijače polnilo z vedno večjih sovraštvom, zato je klop Milana potrebovala zveneče trenersko ime ter izkušenega športnega direktorja. Za prinesti stabilnost v klub sta bila izbrana Massimiliano Allegri ter Igli Tare, s seboj pa sta pripeljala tudi bivšega zmagovalca zlate žoge Luko Modrića.

Sezono je Milan po uvodnem porazu začel dobro in bil vse do marca v bitki tudi za 20. naslov v Serie A ter s tem tudi za drugo zvezdico. Nato je prišlo do nepredstavljivega kolapsa, v katerem so rdečečrni izgubili 6 od zadnjih 10 tekem. S porazom na domačem San Siru je Milan šokantno zaključil sezono celo izven mest, ki peljejo v Ligo prvakov. Vse to se je zgodilo po tem, ko so v italijanske medije pricurljale novice, da je Ibrahimović klical igralce ter jih hujskal proti trenerju Maxu Allegriju. Ta naj bi se z njegovim nekdanjim igralcem v milanski restavraciji celo skoraj stepel ter mu nato prepovedal vstop v trening center Milanello. Medtem je Giorgio Furlani že nekaj mescev načrtoval zamenjavo Allegrija in Tareja za njemu ljubšega športnega direktorja Tonya D´Amica ter trenerja Vincenza Italiana. 

Vse to se sliši bolj kot ponesrečeni hollywodski film kot resen nogometni klub, vendar hkrati logično pojasni zakaj je Milan v le nekaj letih od italijanskega prvaka potonil vse do tam, kjer ga je leta 2017 prodal Silvio Berlusconi. Ekipa je nekonkurenčna evropskim velikanom ter že od osvojitve italijanske lige leta 2022 gleda v hrbet mestnemu rivalu Interju. V klubu so vnovič potrebne tektonske spremembe in le dan po zaključku neuspešne sezone so začele padati glave. Odpoved nista dobila zgolj Tare in Allegri, temveč tudi Giorgio Furlani ter glavni skavt Geoffrey Moncada. Milan je tako ostal praktično brez celotnega vodstva, vendar kar navijače skrbi še bolj je to, da bosta naslednje direktorje in trenerja izbrala Cardinale in Ibrahimović, ki sta pa ravno glavna krivca za nastalo situacijo.

Poraja se vprašanje kdo je dovolj drzen ali nor, da si upa sprejeti vodenje rdečečrnih. Andoni Iraola ter Xavi Hernandez naj bi ponudbo zavrnila, prav tako kot jo je Ralf Rangnick za prevzem direktorske vloge, kar je posledično od Milanove klopi oddaljilo tudi Oliverja Glasnerja. Po več kot 3 tednih španske limonade je končno bil izbran naslednji trener, ki bo ponovno Portugalec in sicer Ruben Amorim, ki je podpisal dvoletno pogodbo z opcijo za tretje leto. Amorim je zaslovel pri Sportingu iz Lizbone, ki ga je iz Brage pripeljal leta 2020 ter je nato z njim osvojil 2 portugalski ligi, skupaj z enim pokalom ter superpokalom. Na račun teh dosežkov je zgolj še 2 leti nazaj veljal za enega najbolj talentiranih mladih trenerjev v Evropi. Manchester United je v njem videl rešitelja svojih dolgoletnih težav, zato ga je v novembru 2024 v teku sezone pripeljal na Old Trafford. V sicer izjemno toksični situaciji se Amorim nikakor ni znašel, namesto tega je trmasto vztrajal pri svojih nogometnih načelih, ki pa niso nikoli obrodila sadov in po zgolj dobrem letu je dobil odpoved.    

Za Amorima bo Milan predstavljal ponovno priložnost za vodenje velikana, ki pa je kljub svoji mladosti, nikakor ne sme več zapraviti. Težava je, da se bo pri Milanu znašel v situaciji, ki je še težja kot je bila v Manchestru, kjer pa je pogorel na polni črti. Ključnega pomena za njegov uspeh bi bila podpora vodstva, ki pa ga v tem trenutku praktično ni. Kdo bo vodil naslednje leto Milan je namreč vprašanje za milijon evrov, zgleda pa, da to ne bo Markus Krosche, ki ga Eintracht Frankfurt ne želi spustiti. Medtem ko so vsi drugi klubi v Evropi že aktivni v iskanju novih okrepitev, se pri Milanu niti še ne ve kdo bo za to sploh zadolžen. Dejstvo pa je, da bodo z izpadom prihodkov, ki bi jih imeli z igranjem Lige prvakov, sredstva za nakupe novih igralcev znatno omejena. Okrepitve bodo za sistem igre Amorima v formaciji 3-4-2-1 nujno potrebne, vendar se istočasno vse več igralcev spogleduje z odhodom iz kluba, kar je Rafael Leao tudi javno oznanil. 

Vse to pa očitno ne odvrača Cardinaleja od ameriškega koncepta »Moneyball«, ki ga je iznašel v bejzbolu Billy Beane. Veliko bolj kot rezultati zgleda, da ga namreč obremenjuje gradnja novega stadiona. Prav tako Ibrahimović, ki je trenutno v vlogi komentatorja v ZDA, ostaja nedotakljiv in bo hkrati po odhodu celotnega vodstva, sedaj imel še več vpliva. Nekoč idol milanskega občinstva je sedaj postal glavni negativec. Vse to navdaja navijače z jezo in če se v naslednjih tednih ne zgodi kaj drastičnega bo naslednjo sezono iz južne tribune San Sira namesto navijanja, slišati zgolj pozive Cardinaleju naj proda klub in odide nazaj v Ameriko.

Zapis ne izraža uradnega stališča Kluba navijačev AC Milan Slovenija.