Ciao, Adriano Galliani!

Letni obisk AC Milan Slovenije v VIP prostorih San Sira

Tako kot lani, je tudi letos AC Milan v svoj goste na San Siru povabil nekaj predstavnikov navijaških klubov, kjer sledi slikanje z igralcem ter izjemna postrežba v stilu »all you can eat« v prestižnih prostorih Sala-executive.

Lani se je naš predstavnik Anej Škerl, uspel srečati z veliko legendo Milana, Marcom van Bastnom.
Letos nam je AC Milan, nekoliko nepričakovano in precej radodarno namenil dve mesti, ki sva jih zasedla »presidente« Davor Krepfl in jaz Peter Plut, kot podpredsednik.

Če sva še v centru mirno sedela na stolih za dva evra (op.: za sedenje v restavracijah, lokalih je v Milanu redna praksa zaračunanavanje takšnih banalnih stvari), jedla margerito in pila coca-colo, sva se bolj kot se je bližala ura tekme počutila nemirno. Vedela sva namreč, da to ne bo samo tekma in derbi z Juventusom: tokrat bova deležna nečesa, kar se ne zgodi vsakomur.

Malo pred osmo uro naju je Anej peljal do enega izmed boxov za prodajo vstopnic, kjer smo spoznala predstavnika enega izmed italijanskih klubov navijačev, starejšega gospoda Brunota, ki se nama je pridružil na tem dogodku.
Predstavnik AC Milana nam je dal podrobna navodila kako vse skupaj poteka, kasneje pa naju je po standardnem pregledu pred vrati stadiona, pripeljal do fotografa, s katerim smo šli še čez eno fazo pregledovanja vstopnic, saj sva s tem vstopila v poseben del stadiona, kjer si deležen posebnih ugodnostih.
Dekleta AC Milana so nama zavezala posebne zapestnice, ki so nama kasneje omogočali, da si postreževa s hrano in pijačo ter ponoven vstop v prostor med samo tekmo in po njej.
Zatem smo se skupaj s fotografom odpravili v notranjost, kjer smo počakali pred zaprtimi vrati. Čakali smo kar nekaj časa na signal varnostnika, ki nas bi spustil v prostor za slikanje.
Med tem časom sva skušala razpoznati kakšen obraz, toda zaman. Kasneje je s četo varnostnikov mimo naju prišel Galliani, Balotellijeva punca Fanny in veliko število drugih pomembnežev, ki jih nisva uspela prepoznati, saj je vse potekalo prehitro.

Kmalu zatem sva slišala s stadiona tisti znani komad odštevanja, preden igralci pridejo na igrišče na ogrevanje, kar je pomenilo, da se ravno z največjo zvezdo ne bova uspela spoznati in slikati, saj so bili igralci v glavnem že na igrišču.
V tem času je varnostnik pred vrati prikimal in spustili so nas v prostor, kjer sva lahko na hitro ujela hrbte nekaterih naših igralcev, le Ameliji se ni mudilo in je počasi stopal iz slačilnice in si nadeval rokavice. Pred vrati, ki vodijo v slačilnico je stal varnostnik, ki je bil precej strog in si kaj dosti nisva uspela ogledati, saj je stalno opozarjal na razdaljo.
Še vedno sva čakala na igralca, medtem je v prostor stopil Seedorf, ki sva ga lahko videla na nekaj metrov, kmalu zatem pa je proti nam prišel dolgolasi mož, za katerega sva najprej potrebovala trenutek in tako spoznala Zaccarda. Fotograf je nekajkrat pritisnil sprožilec, nato pa je Zaccardo podelil avtograme ter odšel, nas pa so napotili v prostor s hrano in pijačo.

Postregla sva si z najrazličnejšimi specialitetami italijanske kuhinje, vsak zvrnila kozarec piva, si ogledala nekaj minut ogrevanja, nato pa sva morala ploščad, kjer sva si pobližje ogledovala igralce pri ogrevanju zapustiti in oditi na svoj prostor nadstropje višje.

Ko sva se po stopnicah povzpela na tribune sva najprej prišla do častne tribune, videla nekaj Milanovih in nasprotnikovih predstavnikov ter nato odšla do najinih sedišč, ki so bile v kotu stadiona, kjer je že sedel prej omenjeni kolega Bruno. Skupaj smo spremljali igro, se jezili, navijali, upali na najboljše, toda žal je na koncu polčasa sledil hladen tuš in grenko spoznanje, da je na najini tribuni večina juventinov.
Po polčasu sva ponovno odšla v "sala-executive", kjer sva si ponovno postregla z odlično pasto, spila nekaj pijače in ponovno odšla na svoje sedišče, skozi ena vrata sva spet opazila Fanny, toda Maria žal ni bilo na vidiku. Tako sva raje ostala pri pasti in ostalih dobrotah.

Najina sedišča so bila razmeroma daleč, zato sva zamudila nekaj trenutkov drugega polčasa in priložnost Polija. Kasneje sva ga iz neposredne bližine, na žalost, videla na nosilih.
Brunota na svojem mestu ni bilo več, kot da bi slutil in vedel, da nas čaka še eno neprijetno doživetje v drugem polčasu. Tevez je lepo zadel, ponovno sva žalostna in razočarana obnemela ob pogledu na juventine, nato pa upala na vsaj častni zadetek.
Žal ni bilo sreče, saj smo na koncu zadeli še vratnico in tekmo sva tako sklenila z »če ne gre v gol, pač ne gre«.

Po tekmi sva še enkrat upala na pasto, toda prišla sva na razne narezke in tortice, saj so kot kaže s toplimi jedmi zaključili. Vse je bilo vrhunsko in ko sva se milo rečeno najedla pred vožnjo domov, sva opazila, da kar nekaj ljudi čaka pred nekimi vrati v prostoru. Sklenila sva da počakava, saj sva imela še nekaj časa do odhoda domov in poskušala sva ujeti kakšnega igralca ali koga drugega.

Kmalu je prišel Galliani, ki je skupaj z navijači poziral. Hitro sem se postavil k njemu ga potrepljal po ramenih, ob čemer so hitro reagirali varnostniki in mi dali vedeti, da on ni ravno Zaccardo. Zaradi šoka Presidente ni uspel fotografirati, kljub neštetim bliskavicam ostalih, slike nisem dobil. Tako sva ostala praznih rok, kljub temu, da sva bila tako blizu… Sam pri sebi sem si rekel, da nekaj morava dobiti preden greva, zato sva vztrajala.

Galliani je odšel skozi vrata v višje prostore, toda midva sva vztrajno čakala, da ujameva še koga.
Kmalu se Galliani vrne, mislim da pred njim še enkrat vstopi Fanny, že pred tem sem si v žepu odprl flumaster in bil pripravljen na velik napad.
Vedel sem da lahko uspe, samo če bom dovolj hiter, saj je bilo takih kot sem bil jaz še kar nekaj. Pričakoval sem obrambo varnostnikov, zato sem flumaster takoj ponudil v roko, Adriano ga sprejme, se nasmehne in si vzame čas, si nadane očala (!), počaka da si odpnem jopico, pod katero sem imel dres in prijazno podpiše dres z »Adriano Galliani«, nakar se mu v šoku zahvalim. Davor, tako kot ostali, dogodek slika, toda zaradi živčnosti, napetosti in nekaj težav s fotoaparatom slika ni uspela in je žal romala v koš.
Galliani odide proti izhodu, toda midva za njim, odločena da dobiva še eno sliko. Davorju rečem za fotoaparat, da dobiva vsaj eno sliko in bo tudi on deležen nečesa iz te nepozabne dogodivščine. 

Adriano se ustavi tik pred izhodom, Davor stopi do njega, naredim dve sliki, prva je bila tako kot prej neuspešna, druga je na približno uspela. Razlog spet živčnost, pritisk varnostnikov, nekaj nastavitev na fotoaparatu… Gospod z zlato kravato je zatem kmalu odšel, tako da sva se morala zadovoljiti s tem kar sva imela.

Vse se je dogajalo zelo hitro in vse se je zgodilo v trenutku. Kako težko je bilo priti do Gallianija ob vsaj dveh, treh varnostnikih in kako vsiljivo sva na čas delovala ob tem nima pomena in se na to nisva ozirala, saj si v tistem trenutku v drugem svetu, saj pred tabo stoji oseba in takšna avtoriteta kot je Adriano Galliani, ki ima vse niti tvojega kluba v rokah, se v tistem trenutku zaveš, da brez slike, avtograma enostavno ne smeš oditi. Storiti moraš vse da ti uspe, čeprav se je to na samem začetku ob velikem številu varnostnikov zdela misija nemogoče.

Uspelo nama je oboje, pika na i bi bila skupna slika, ampak kot že rečeno, vse se je dogajalo prehitro in zadovoljna sva odšla proti avtobusu z dvema velikima trofejama, manjkal je le pravi rezultat…

Spomin na zlato kravato, bližnje srečanje s tako pomembno osebo bo obema ostal nepozaben. 

Avtor: Peter Plut

GRAZIE AIMC!

Vse slike si lahko ogledate na našem FB foto albumu: FOTOGALERIJA