Reportaža: Milan - Roma (7.5.2017)

MAY 10 2017

avtor: Klub navijačev

Zadnji letošnji obisk San Sira se je sicer končal z velikim razočaranjem, vseeno pa je več kot 100 članski posadki ostalo ogromno lepih spominov na dan v Milanu.

Tokrat smo se v Milano odpravili prej kot običajno – en avtobus je v Mariboru štartal že ob štirih zjutraj. Razlog za tako zgoden odhod na večerno tekmo je bil seveda sedaj že tradicionalen majski piknik pred San Sirom. V Ljubljani je nekoliko kasneje štartal še drugi avtobus, nato pa je vsak krenil po svoji poti do Italije. Avtobus Paolo Maldini se je ustavil na Ravberkomandi, v Ajdovščini in Vrtojbi, avtobus Franco Baresi pa na Fernetičih. Že kmalu po prihodu v Italijo je na »Vipavskem« avtobusu sledila degustacija lokalnega Vipavskega vina, ki je bilo, tako kot vedno, vrhunsko. Oba avtobusa sta se ponovno srečala nekaj kilometrov naprej od Benetk, kjer smo imeli prvo daljšo pavzo. Večina jo je najprej izkoristila za praznjenje tedaj že polnih mehurjev, nato pa smo se podružili z milanisti iz drugega avtobusa. Pred odhodom smo z vinom založili še drugi avtobus in se znova odpravili proti Milanu.

Na avtobusih je bilo kot po navadi dosti dobre volje, smeha in glasnih pogovorov. Debate glede Milana so dominirali predvsem novi Kitajski lastniki, saj je bila to za naš navijaški klub prva domača tekma pod novim vodstvom. Udeležili smo se sicer že »gostovanja« proti Interju, kamor pa se je zaradi omejenega dostopa do kart odpravilo le 18 navijačev. Navijači smo bili tudi zaskrbljeni zaradi slabših predstav Milana v zadnjem obdobju, a smo drug z drugim in s pomočjo hladnega vina na poti proti Milanu nabirali optimizem. Kmalu so po avtobusih odmevale navijaške pesmi, ki so na noge spravile tudi najbolj utrujene Milaniste. Pred prihodom v Milano smo organizirali še tradicionalno stavnico, ki pa je tokrat zaradi slabe predstave Milana ostala brez zmagovalca. Zbran denar vseeno ne bo šel v nič, saj se bo porabil za organizacijo piknika pred začetkom nove sezone.

Pot je v dobri družbi minila hitro in približno ob 13ih smo že parkirali pred stadionom. Na poti je sicer večino časa rahlo deževalo, pred Milanom pa se je vreme umirilo. San Siro, ki ob našem prihodu še ni bil obsijan s soncem, je unikaten in zagotovo najbolj veličasten stadion v Evropi, tako da pogled tudi »veteranom« vsakič znova vzame sapo. Tisti pa, ki so nogometno prestolnico obiskali prvič, so bili nad razgledom seveda še toliko bolj navdušeni. Skoraj da ni bilo navijača, ki ne bi usmeril svojega mobilnega telefona proti stadionu in naredil par fotografij. Zaradi zgodnjega prihoda in relativno manj atraktivnega nasprotnika je bilo parkirišče na Via Tesio še skoraj da prazno. To nam je ustrezalo, saj smo zaradi piknika potrebovali nekoliko več prostora, italijanski redarji pa nad takimi željami po navadi niso preveč navdušeni. Kljub manjšemu obotavljanju so nam vseeno namenili tri pakirna mesta, tako da smo imeli med avtobusoma dovolj prostora za mize in klopi.

Sledilo je skupinsko slikanje vseh slovenskih milanistov pred stadionom. Sprva smo bili sicer dogovorjeni še z drugimi navijaškimi klubi iz Evrope, a so se ostali odločili, da se najprej odpravijo v mesto, tako da smo ta slikanja prestavili na ure pred tekmo. Po opravljenem slikanju smo se razdelili v tri skupine. Ena je ostala pri avtobusih pred stadionom, večina pa se je odpravila v mesto – približno 30 ljudi najprej v Caso Milan, ostali pa direktno v center.

V Casi Milan so se naši navijači lahko sprehodili skozi veličastno zgodovino kluba v muzeju Mondo Milan, nato pa po želji še odprli denarnice za nakup navijaških artiklov v Milan Store. Lepo presenečenje so doživeli člani, ki so se takoj odpravili v Milan Store v centru Milana, saj so pred trgovino srečali Juraja Kucko, ki je bil za večerno tekmo suspendiran in je čas tako preživljal v mestu.

Ko si je večina ogledovala znamenitosti mesta pa je žar mojster Alen že poskrbel za najbolj lačne, ki smo počakali pred stadionom. Na tem mestu bi se radi zahvalili Milanistom iz podjetja Komiss, ki je z velikodušno donacijo omogočilo izvedbo piknika za vse udeležence tekme. Izvrstnih hamburgerjev, čevapčičev in sira je bilo za vse dovolj, tako da nihče ni šel lačen na tekmo. Ob tem seveda ni zmanjkalo niti žlahtne kapljice, skratka poskrbljeno je bilo za vse. Kmalu so se nam pridružili še milanisti iz navijaškega kluba Rossoneri Cechi e Slovacchi, ki so nam prinesli tudi naše nove šale. Te smo že pred tekmo razdelili našim aktivnim članom, vsi ostali pa jih boste prejeli do začetka naslednje sezone. Odzivi nanje so zelo dobri.

Bolj kot se je bližal začetek tekme, vse več nas je bilo pred avtobusi. Spoznali smo tudi številne mimoidoče Milaniste iz različnih delov Evrope in Italije, ki so bili navdušeni nad našo številčno udeležbo in izvedbo piknika. Izmenjali smo si mnenja o klubu, željah glede prestopov pred naslednjo sezono in bodočih obiskih San Sira. Nekaj ur pred tekmo smo bili pred avtobusi zbrani že skoraj vsi, zato je Anej razdelil vstopnice na tekmo, najbolj nestrpni pa so se nato kmalu odpravili na stadion. Pred tem je sledilo še skupinsko slikanje pred stadionom z madžarskim navijaškim klubom Milanmania in Milan Club Croatia. Tudi parkirišče se je med tem proti našim pričakovanjem precej napolnilo, tako da smo morali s piknikom zaključiti, naše tretje parkirno mesto pa je zasedel italijanski avtobus.

Prihod na San Siro je vedno znova posebno doživetje. Tudi po več kot 30 obiskih v zadnjih letih se ti vedno mudi po stopnicah do Curve Sud, kjer te pričaka izjemen pogled na igrišče in tribune nad njim. To seveda še posebej drži, ko na notranjo stran stadiona stopiš prvič, a vseeno je to eden izmed vrhuncev dneva. Na stadion smo se večinoma odpravili okrog 19:30, brez zapletov smo vsi prišli mimo kontrol in bili tako hitro na tribunah, ki so bile takrat še razmeroma prazne. Tretji ring je bil zaprt (razen relativno slabo obiskanega gostujočega sektorja), so se pa zato ostale tribune do tekme napolnile skoraj do kapacitet. Okrog 20ih se je začelo ogrevanje igralcev. Najprej so na igrišče ob glasnih žvižgih prišli igralci Rome, sledil pa je aplavz celega stadiona za prihod domačih upov.

Malo pred začetkom tekme je na stadionu zadonela nekoliko spremenjena izvedba pesmi Sarà perchè ti amo, nato pa je napovedovalec prebral postavi obeh klubov. Romini igralci so bili seveda vsi po vrsti glasno izžvižgani, dolg aplavz je prejel le Totti, krajšega pa tudi nekdanji Milanov zvezdnik El Shaarawy. Za Tottija je bilo to verjetno zadnje gostovanje na San Siru, gre pa seveda za velikega igralca, ki je v Italiji izjemno spoštovan. Prav zaradi tega smo bili presenečeni in tudi razočarani, da mu Spaletti kljub lepi priložnosti ni ponudil niti minute na igrišču.
Ko je prišel čas za postavo domačih se je atmosfera seveda spremenila in po stadionu so odmevala imena rdeče-črnih igralcev.

O sami tekmi ne bi izgubljal besed, saj je bilo pravih upov za uspeh hitro konec. Stadion je že v prvem polčasu dvakrat utišal Džeko in tudi relativno glasno navijanje na Curvi Sud, ki se je nadaljevalo tudi po prejetih golih, ni vlilo prave želje v noge domačih igralcev. Frustracije so bile iz minute v minuto večje, Milan pa celo tekmo ni pokazal praktično nič, edina svetla točka so bile izvrstne obrambe Donnarumme.

Tudi polčas stanja na igrišču ni spremenil, številni pa so že sredi drugega polčasa začeli zapuščati stadion. Za kratko veselje in injekcijo upanja je poskrbel Pašalič, a je bilo vsega konec po samo dveh minutah, ko je mrežo na drugi strani stresel El Shaarway. Ta je ob aplavzu na igrišče prišel v drugem polčasu. Po tem golu je sledil pravi osip iz tribun, saj je bilo jasno, da je tekma odločena. Na tribunah je vladala tišina, slišni so bili večinoma le posamezni jezni vzkliki in kletvice.  Po novem lapsusu v obrambi in dosojeni enajstmetrovki so bile tribune že na pol prazne, vsega pa je bilo konec, ko je Roma povedla s 4-1. Sodnik srečanja ni podaljšal in zelo hitro so se iz tribun pobrali še preostali navijači, slavili so le redki navijači Rome.

V tišini smo se odpravili do avtobusa, izjemno razočarani nad predstavo Milana, a hkrati vseeno zadovoljni z ostalim potekom celotnega dne. Ko smo utrujeni prišli do naših avtobusov so nekateri že zapuščali parkirišče, tako da smo se proti domu odpravili ob predvideni uri, takrat pa gneče pred stadionom praktično ni bilo več. Tudi pot domov je minila relativno hitro, z le dvema krajšima postanka pred Slovenijo, tako da smo mejo prečkali že okrog štirih zjutraj, kar nam z avtobusom še ni uspelo.

Kljub velikemu razočaranju nam bo dan ostal v lepem spominu, saj se vsi zavedamo, da na rezultat tekme ne moremo vplivati. Če smo tekmo proti Interju pred tremi tedni zapuščali izjemno dobre volje je bila situacija tokrat na žalost drugačna, vseeno pa smo v družbi najboljših navijačev preživeli izjemen dan v prestolnici nogometa. Vsi smo bili enotnega mnenja, da se bomo v Milano čim prej odpravili še enkrat v upanju, da bo uprava poskrbela za prave nakupe preko poletja in da se take predstave ne bodo več ponavljale.